Fenomenologija se ne le vpisuje v zgodovino sodobne slovenske filozofije, marveč jo merodajnem pogledu tudi piše. Že sam začetek fenomenološkega raziskovanja zaznamuje pomemben dogodek za slovensko znanost in kulturo: ustanovitev univerze v Ljubljani leta 1919 s stolico za filozofijo; na priporočilo Alexiusa Meinonga jo je zasedel njegov nadarjeni učenec slovenskega porekla France Veber (1890-1975). Le-ta je po prihodu v Ljubljano, izhajajoč iz predmetno-teoretskega nauka svojega učitelja, stopil na samostojno filozofsko pot. Svojo pripadnost fenomenološkem gibanju je izrazil v enem svojih zadnjih člankov leta 1943, kjer govori o Martinu Heideggru: “Heidegger je eden najmlajših in najuspešnejših učencev znane Husserlove šole. Kot tak je Heidegger hkrati eden sodobnih mejnikov tiste ‘nove filozofije’ v Evropi in v svetu, ki sta ji položila osnove dva moža: Bernard Bolzano (1781-1848) in Franz Brentano (1839-1917). Prvega smemo imenovati obenem pravega očeta resnično nove, moderne logike (Wissenschaftlehre, 1837), drugega pa enako pravega očeta enako nove, moderne psihologije (Psyhologie vom empirischen Standpunkt, 1874). Kot Meinongov učenec izhajam sam iz te šole, ki je še danes ohranila prvotni duh Bernarda Bolzana in Franca Brentana: ta duh je tak, da zahteva od pristaša v prvem redu le njegovo lastno rast. To je šola, ki navaja v prvem redu k mišljenju in ne k samemu znanju, k neprestanemu raziskovanju in ne h kakemu nabiranju že dognanih reči.”
V razmahu dvajsetih let je Veber objavil štirinajst knjig in več revijalnih razprav (glej. popolno bibliografijo njegovih del v: Stock, Mechthild & Stock, Wolfgang: Psychologie und Philosophie der Grazer Schule. Band 1.; Internationale Bibliographie zur Oesterreichischen Philosophie, Sonderband); Amsterdam-Atlanta: Rodopi 1990)
V zadnji objavljeni knjigi “Vprašanje stvarnosti” iz leta 1939, ki predstavlja temeljito polemiko z Meinongom in Husserlom, se najjasneje pokaže, kako je vprašanje stvarnosti notranje gibalo Vebrove tematizacije problema intencionalnosti oz. naperjenosti, kot jo Veber tudi po slovensko imenuje, in sicer v psihološkem, spoznavnoteoretskem, etičnem, religioznem, antropološkem in naposled v ontološkem pogledu. Obravnava problema intencionalnosti opredeljuje razvoj Vebrove misli od “teorije predmeta” do “vprašanja stvarnosti”, oz. če uporabimo Vebrovo lastno terminologijo, od “analitične psihologije” do “dinamične ontologije”. V slednji naj bi problematika intencionalnosti prejela svoje pravo izpolnitev in dopolnitev. Ali kakor Veber sam povzame: “Da vselej tedaj, ko čutimo, opazujemo, obenem nekaj čutimo, opazujemo, da je nadalje npr. tudi vsaka misel nečesa in na nekaj, kar utegne biti od te misli same poljubno oddaljeno, skratka: da imamo ‘doživetja’, ki so in to po lastni naravi še na to ali ono ‘naperjena’, vsa taka in podobna problematika v novejši in starejši psihologiji meri samo na orisani predmetni, objektološki tip te notranje, dušeslovne naperjenosti in to ne glede na vprašanje, kako si kdo izmed starejših ali novejših psihologov tolmači, ali npr. še po zgledu starega Aristotela in poznejšega Tomaža Akvinčana ali pa že po zgledu Franza Brentana ali poznejšega Meinonga in Husserla. Sedaj pa vidimo, da je to predmetno, objektološko naperjenost življenja v najožjem pomenu besede treba izpolniti še z njegovo posebno, namreč dinamsko ali območno naperjenostjo in da je prav ta druga naperjenost življenja prvi celo nadrejena.”
Meda Vebrovimi učenci naj omenimo najprej Antona Trstenjaka (1906-1996), prav gotovo enega najprepričljivejših zagovornikov Vebrove misli, ne samo na Slovenskem, temveč tudi v nemško govorečem prostoru. Trstenjak je sicer bil mednarodno uveljavljen strokovnjak na področju psihologije, posebej psihologije barv, kjer je ubiral tudi fenomenološki pristop. Nasploh pa ni nihče od Vebrovih učencev in učenk dosegel ravni svojega učitelja. Klement Jug (1898-1924), ki je bil leta 1923 že nastavljen kot asistent pri Vebru, je umrl, še preden je filozofsko dozorel. Velja za utemeljitelja slovenskega alpinizma. S svojo osebno filozofsko držo je precej vplival na svoje tedanje študijske tovariše, še posebej Vladimirja Bartola (1903-67). Bartol je v svoje filozofske refleksije vpeljal tudi psihoanalizo in se na tej podlagi kritično soočal z Vebrovo filozofijo, vendar pa ga je bolj zanimalo literarno ustvarjanje. Prava umetniška vrednost njegovega romana Alamut iz leta 1938, je bila pripoznana šele v postmodernističnih osemdesetih letih. Zelo žalostna usoda je doletela Ceneta Logarja (1913-1995), nadarjenega Vebrovega učenca, ki je študiral tudi v Pragi pri Krausu in je leta 1939 izdal študijo Analiza zavesti, kjer se spoprijema zlasti z Brentanovim in Hussserlovim konceptom intencionalnosti. Leta 1949 je bil pod obtožbo stalinizma poslan za devet let v koncentracijsko taborišču na Golem otoku. Edina, ki je po 1945 kolikor toliko uspešno nadaljevala s poučevanjem filozofije na Oddelku za filozofijo, je bila Vebrova zvesta asistentka Alma Sodnikova (1896-1965). V nasprotju s svojim učiteljem je posvečala veliko pozornosti zgodovini filozofije, sicer pa je njeno osrednje delo Zgodovinski razvoj estetskih problemov iz leta 1928. Ludvik Bartelj je leta 1972 izdal prvo bibliografijo Vebrovih del in poskusil nadaljevati delo svojega učitelja predvsem v smeri filozofskega spraševanja o Bogu.
Po drugi svetovni vojni je kot edina primerna “filozofija” zavladal dialektični materializem, vsa druga filozofija pa je bila obravnavana kot odraz krize t i. kapitalističnega sveta. Z Vebrovo predčasno upokojitvijo in izključitvijo iz Akademije je fenomenologija na Slovenskem za precej časa izgubila možnost nadaljnjega samostojnega razvijanja, kar je še danes nepopravljiva škoda.
Za drugi preboj fenomenologije, skupaj s hermenevtiko v šestdesetih letih značilno, da poteka v najtesnejši povezavi s takratnimi neoavantgardističnimi umetniškimi gibanji. To povezavo je od srede šestdesetih let vzdrževala predvsem revija Problemi, ki je nekaj časa tudi nosila podnaslov “Revija za mišljenje in pesnjenje”. Največjo zaslugo za ta korak mišljenja v bližino umetnosti ima vsekakor Dušan Pirjevec (1921-1977) ki mu je poleg tega, da je pomembno vplival na oblikovanje celotne slovenske kulture od srede šestdesetih let naprej – ta vpliv je čutiti še danes, dvajset let po Slovenskem, potem ko se je zdela že končana. Pomembno je, da Pirjevec Pirjevčevi smrti – uspelo znova utreti novo pot fenomenologije na fenomenologije ni prevzel kot izgotovljene metode mišljenja, temveč kot samo po sebi negotovo pot mišljenja k tistemu, kar prizadeva človeka v eksistentni odprtosti do sveta. Z Dušanom Pirjevcem se je za fenomenologijo na Slovenskem odprla cela vrsta povsem novih filozofskih tem. Najprej je tu kriza novoveškega samodojemanja človeka kot subjekta, ki jo je razvil predvsem v svojih študijah k evropskemu romanu – le-te so znotraj fenomenološko usmerjene literarne teorije še danes edinstvene. Problematika krize modernega subjekta ga je vodila k vprašanjem moči, ideologije, nihilizma v prikazni tehnokratskega obvladovanja sveta, prelomih v sodobni umetnosti, naroda kot kulturne in politične tvorbe. V svoji zadnji obsežnejši študiji iz leta 1976, namenjeni Bratom Karamazovim, je izrecno razvil misel o dejavni ljubezni kot dopuščanju biti in v tem horizontu nakazal tudi vprašanje boga. S to svojo večsmiselno mislijo o dopuščanju biti je Pirjevec utrl pot k postmodernemu skustvu človeškosti onkraj subjektivitete osebnosti in izkustvu sveta onstran objektivitete stvarnosti. Znotraj njegovih estetskih in literarnoteoretskih razprav pripada posebno mesto poskusu interpretacije Vebrove Estetike, ki jo je povezal s Helgovo idealistično in Ingardnovo fenomenološko estetiko ter Heideggrovim mišljenjem biti (celotna bibliografijo Pirjevčevih del so pripravili Nedeljka Pirjevec, Boris A. Novak, in Martin Grum v zborniku o Dušanu Pirjevcu,ur. Rudi Šeligo, Nova revija 1998). Tu se bo že zelo zgodaj začel kritični dialog med Pirjevcem in ter Ivanom Urbančičem in Tinetom Hribarjem. Za oba je značilno, da vsak na svoj način vztrajata pri kritičnem dialogu s Pirjevčevo mislijo in jo razvijata naprej v skladu s svojimi osnovnimi filozofskimi zanimanji.
V šestdesetih in sedemdesetih letih se prične po zaslugi teh avtorjev uveljavljati tudi fenomenološki in hermenevtični pristop k raziskovanju zgodovine slovenske filozofije in širše kulturne in družbene problematike ter k raziskovanju zgodovine filozofije sploh, kjer naj omenimo predvsem Valentina Kalana (roj. 1943)
V drugi polovici osemdesetih je fenomenologija na Slovenskem spet polno vpeta v politična dogajanja, vendar tokrat kot sooblikovalka demokratičnih sprememb. Razumljivo je, da so tedaj tudi na področju “čiste teorije” stopali v ospredje problemi človekovih pravic, civilne družbe, pojav totalitarizma, razmerje med kulturo in politiko.
Sredi burnih političnih dogodkov t. i. jugoslovanske krize zasledimo povsem nepolitični angažma za fenomenologijo: v prostorih uredništva Nove revije, je leta 1990 na pobudo Deana Komela (roj. 1960, Tineta Hribarja, Ivana Urbančiča (njegov prvi predsednik) in Andrine Tonkli-Komel (roj. 1961) pričelo delovati Fenomenološko društvo v Ljubljani. Društvo izdaja od leta 1991 knjižno zbirko Phainomena (urednika Tine Hribar in Dean Komel), od leta 1991 pa tudi revijo Phainomena (urednica Andrina Tonkli-Komel). Z ustanovitvijo Fenomenološkega društva dobi fenomenologija na Slovenskem nov zagon, tako da lahko govorimo o tretjem obdobju njenega razvoja, ki presega okvire društvene dejavnosti; fenomenologija se je v zadnjih desetih letih uveljavila na humanističnih fakultetah Univerze v Ljubljani, omeniti pa je treba tudi poudarjeno zanimanje za povezave med fenomenologijo in kognitivnimi znanostmi pri predstavnikih analitične filozofije ter široko zanimanje za fenomenologijo in hermenevtiko med literarnimi in umetniškimi teoretiki, sociologi, kulturologi ter religioznimi filozofi.
V desetih letih delovanja Fenomenološkega društva je bilo organiziranih okoli sedemdeset simpozijev, gostujočih in internih predavanj, okroglih miz in knjižnih predstavitev, izdanih je bilo okoli petdeset izvirnih del in knjižnih prevodov fenomenoloških avtorjev, od tega petnajst v zbirki Phainomena, izšlo pa je tudi štiriintrideset številk revije Phainomena s približno štiri tisoč stranmi filozofskih in drugih tekstov.
Phainomena 1996/15-16 : Aristoteles
Ko poudarjamo Aristotelov vpliv na sholastiko pogosto pozabljamo, da je Aristotel pomembno vplival na oblikovanje sodobne hermenevtične fenomenologije tako pri Heideggru kot pri Gadamerju. Prispevki, ki jih je vzpodbudila filozofska relevatnost tega vpliva, se osredotočajo predvsem na praktično filozofijo ter filozofijo jezika in narave.
Phainomena 1996/17-18 : Descartes – meditacije o prvi filozofiji in o Evropi
Izbira prve filozofije ni le notranji aspket filozofiranja, ki pretendira na strogo znanstveno utemeljitev: pomeni filozofsko utemeljitev evropskosti. Štiristo let po rojstvu Reneja Descartesa poskuša Evropa samo sebe utemeljiti, predvsem pa razumeti, v prizadevanju, da preseže omejitve Descartesove paradigme in se tako sooči tudi s presežkom lastne tujosti.
Phainomena 1997/19-20 : Subjekt in eksistenca
Pojma subjekta in eksistenca označujeta polje nekega spoprijema glede dojetja človeka v sodobni filozofij. Pred desetletji je bilo tako rekoč samorazumljivo, da se eksistenca pričenja tam, kjer se končuje subjekt. Podrobnejši pretres predvsem antropoloških in etičnih teorij pokaže, da je problematično že samo “začenjanje od” subjekta. Z namenom zjasnitve tega problema se skupaj s Heraklitom podamo k “človeka, ki prihaja iz noči”.
Phainomena 1997/ 21-23 : Krog razumevanja
Matija Vlačić, Trubarjev sodobnik in sodelavec, je v svojem znamenitem spisu Clavis Scripture Sacra iz leta 1567 teorijo branja in razlage teksta oprl na metaforo telesa kot organičnega obkroževanja. S tem je morda že nakazal, da hermenevtični krog zadeva človeka kot odprto vprašanje njega samega, kar je razkrila sodobna hermenevtika, ki je v tem pogledu vplivala tudi na filozofijo religije. Sprehod v zgodovino filozofije, ki je namenjen Aristotelovi teoriji časa, lahko vzamemo kot vajo vztrajanja v krogu razumevanja .
Phainomena 1998/ 23-24 : Okrožja smisla
Okrožja smisla se širijo in ožajo v časenju naših življenjskimi situacij, v zgodovinskosti sveta, ki v situativnem odstiranju samega sebe zastira. So meje izkustva jezika tudi meje izkustva sveta? Jer možno razmejevati med jezikovno in telesno fakticiteto? Zakaj po drugi strani silimo onkraj meje izkustva v okrožje vseh okrožij?
Phainomena 1998/25-26 : Etika-poetika
Razloge za srečevanje etike in poetike gre iskati v radosti nad življenjem samim. Seveda pa pri tem ne smemo spregledati tudi razlogov za razhajanje med etiko in poetiko, pa tudi za njuno skupno “zahajanje”, ko etika pristane v normativnosti, poetika pa zastane v formalizmu. Vprašanje možnosti tega srečevanja je zato še posebej aktualno v času, ko se obratuje zgolj še z normativi in formativi.
Phainomena 1999/26-27 : Tradicija in prestop
Obračanje k tradiciji danes povezujemo s kriznim razumevanjem človeškega duha. Možno je, da se človek v prihodnosti sploh ne bo več dogajal kot tradicija. Filozofsko gledano se nahajamo v situaciji prestopa, ko mora mišljenje stopiti čez prepad samega sebe. Kakšni premiki se v tem kontekstu dogodijo v Heideggrovem delu Bit in čas ter v sodobni hermenevtiki sploh?
Phainomena 1999/ 29-30 : Metapolitika
Kaj je določilno zaznamovalo duhovno-zgodovinsko situacijo 20. st.? Mogoče bi se odgovoru lahko približali na osnovi uvida, da se je metafizika prevesela v metapolitiko. V tem kontekstu so predstavljena Heideggrova razmišljanja o zgodovini biti, o pojavnost moči in totalitarizmu oblasti. Vprašati se moramo tudi kaj je s pojmom zgodovinskosti v filozofiji 20.st. in kakšna resnica o resnici prihaja tu na dan. Kako je resnica, ki in kolikor hoče biti več kot resnica, podvržena politiki interpretacije?
Phainomena 2000/31-32 : Nihilizem
Sto let po smrti Friedricha Nietzscheja, lahko s precejšnjo gotovostjo ugotovimo, da se je uresničila njegova napoved o vladavini nihilizma za naslednjih dvesto let. Prispevki v reviji, poleg tega da se problemsko soočajo s to temeljno Nietzschejevo mislijo, posebejobravnavajo nihilizem kot se pojavlja v povezavi z mislijo o bogu, s čisto logično mislijo, z zgodovinskostjo ter z zemeljskostjo kot zgodovinskimi tlemi našega življenjskega sveta.
Phainomena 2000/33-34 : Fenomeni in pomeni
Stoletnica izida Husserlovih Logičnih raziskav, ki pomenijo preboj fenomenologije v filozofiji dvajsetega stoletja, je lahko vzpodbuda za vnovični premislek osnove in namena fenomenološkega raziskovanja. Prispevki v tem zborniku, zbrani pod naslovom Fenomeni in pomeni, se najprej osredotočajo na intencionalno analizo in teorijo pomena, kakor jo je uveljavil Husserl v Logičnih raziskavah, nato pa se na tej osnovi obravnavajo različni aspekti filozofskega izkustva: metodika filozofskega raziskovanja, jezik, narava, umetnost, vprašanje o bogu, zgodovinskost, vse do virtualne resničnosti.
Phainomena 2001/35-36 : Izvornosti
35-36. št. revije Phainomena z naslovom Izvornosti zajema filozofsko iskanje izvora v območju jezika, kulture, narave in religije in čiste misli. Izhodišče obravnave je kritika “vračanja k izvorom” v sodobni filozofiji, ki nas pa ne sme odvrniti od izvornih razsežnosti človeškega bivanja. Še več: človek je treba tako rekoč znova priznati pravico do izvora ravno zavoljo njegove negotovosti glede izvora.
